Igra kot najboljša priložnost za učenje

V Centru ZA k učenju pristopamo skozi igro. Izhajamo iz prepričanja, da učenje mora otroku predstavljati okolje s pozitivnimi izkušnjami, to pa je pri majhnih otrocih pogostokrat igra.

V možganih imamo »stikalo za učenje«, ki je lahko vklopljeno/aktivirano ali izklopljeno. Kadar nekaj raziskujemo, spoznavamo in nas to povsem prevzame, v nas vzbudi veliko zanimanje, takrat imamo stikalo za učenje vklopljeno na zelo visoko stopnjo. Učenje je takrat avtomatično oziroma organsko (zgodi se samo po sebi in ga ni moč ustaviti). Tak proces učenja je prijeten in učinkovit ter nam daje občutke zmožnosti in uspeha.

Pri majhnih otrocih je ravno igra tista, ki »vklopi stikalo« in sproži organsko učenje. Naše aktivnosti so zato namensko zasnovane na igri z otrokom. Takrat z njim zgradimo »most« preko katerega lahko vstopamo v njegov svet, on pa v našega in posledično vplivamo na pozitivne spremembe možganov oziroma na učenje. Ena-na-ena program na omogoča, da se otroka počaka (takrat se pridružujemo njegovi igri in s tem gradimo odnos z njim in okolje, v katerem bo dovzetnejši), da je na učenje pripravljen in takrat vpeljemo karkoli mu želimo predstaviti, na način kakršen bo tisti hip njemu najzanimivejši in najzabavnejši. Ko bo njegovo stikalo za učenje vklopljeno, nas bo gledal, z razumevanjem sledil našim spremembam, si želel ponovitev, z veseljem tudi sam sodeloval in doživljal učinkovito učenje ter pridobljeno znanje kot pozitivno izkušnjo.

V kolikor bi skušali otroka »učiti« v trenutkih, ko ni pripravljen na to oziroma še nima ustrezne ravni organizacije v možganih in je njegovo stikalo izklopljeno, se seveda ne bo učil in zelo verjetno, mu bomo predstavljali motnjo. Naš učinek učenja bo kontra-produktiven. Zelo koristno je, da učenje ni povezano z ustaljenimi vzorci. Še posebej ko te otrok povezuje z neuspehom in negativnimi izkušnjami (neuspeh, prisila, pogojevanje, občutek nemoči). Sčasoma nas bo otrok začel razumeti kot moteči element in se mu lahko učenje ter mi »zamerimo«.

Z vzpostavljanjem čim pogostejših vklopov oziroma »pripravljenosti« na učenje, možgani vse pogosteje delujejo na dovolj visoki ravni, kar pripomore k njihovi boljši organizaciji in nadgradnji organizacije. Takrat nastanejo občutki ugodja, dobrega počutja in varnosti, ki omogočijo občutek sreče in igrivosti, ki so za učenje najboljši. Tako navzgor vrteča se spirala za seboj potegne še več koristnih elementov. Napredek tako spontano povzroči še več napredka.