KAKO LAHKO STARŠI POMAGAMO OTROKU DOMA?

Eden najpomembnejših elementov naših programov je pristop in odnos (ang. attitude), ki ga imamo z otrokom. Z vključevanjem staršev v izvajanje naših programov, jim želimo prav to čim bolj približati in jim pokazati, kako lahko tudi sami doma navežejo stik in z otrokom zgradijo odnos, ki jim bo omogočil razumevanje njegove osebnosti, tok njegovih misli in način razmišljanja.

NEKAJ NAPOTKOV:

1. Sprejeti je potrebno dejstvo, da otrok po vsej verjetnosti ne bo počel stvari, za katere smo prepričani, da bi jih mogel oziroma jih počnejo njegovi vrstniki, saj v danem trenutku te stvari niso tisto, kar otrok res potrebuje ali ga zanima. Otroci z avtizmom so še posebej omejeni pri »naključnih izkušnjah« oziroma raziskovanju in odkrivanju variacij določenih aktivnosti, ki omogočajo možganom kompleksno reševanje problemov. Da bi jim lahko pomagali doživljati te izkušnje je potrebno, da nas otrokov svet sploh zanima in da nas otrok spusti v svoj svet.

2. Pomembno se ja zavedati, da »informacijski sistem«, kot tudi razumemo možgane, za določene ustvarjene pogoje mora imeti sestavljeno ustrezno raven organizacije, da lahko poišče ustrezno rešitev (npr. če otrok ne zna govoriti, ga ne bomo prosili in čakali, da na naše vprašanje odgovori z »ja« ali »ne«.) Ko se nam nekaj zdi nemogoče, niti ne skušamo iskati rešitve. Ko je prag vere v zmožnosti presežen, bo »sistem« v poziciji, da omogoči poskus iskanja rešitve (npr. otroku bomo na list papirja narisali kljukico za »ja« in križec za »ne« ter ga prosili, naj pokaže na določen znak ter mu na tak način ustvarili pogoje v katerih bo lahko poiskal rešitev, ki jo bo povezal z občutki zmožnosti in uspeha).

3. Misli, da otrok že 5, 10 ali več minut dela eno in isto stvar in da se mu zdimo dolgočasni in da ne znamo dovolj pripomoči k njegovem napredku — bodo povzročila naša negativna čustvam kar bo vplivalo na negativen rezultat otrokovega napredka in čustva otroka. Pri grajenju odnosa je najboljša tehnika pridruževanje. Popolnoma sprejmemo otroka in njegovo obnašanje ter pokažemo zanimanje za njegov svet in aktivnost, ki jo počne v danem trenutku. Dopustimo, da nas le-ta prevzame ravno tako globoko in strastno kot njega ter da v nas vzbudi pozitivne občutke (npr. otrok vrti vrtavko na različne načine - opazujemo, kaj in kako vrti, predvidevamo, kaj vse ob tem občuti, kako se počuti, nato vzamemo vrtavko ali podoben vrteči se predmet ter se nevsiljivo pridružimo vrtenju in tudi sami skušamo najti neko fascinantno lastnost, ki bo v nas vzbudila pozitivna čustva). Na tak način zgradimo varen, prijazen, spoštljiv in zabaven odnos, ki nam bo služil, da bomo otroku pokazali pot do »našega sveta« oziroma cilja, ki ga želimo doseči.

4. Bistveno je, da otroku predstavljamo »pozitiven zgled«, kar se tiče organizacije možganov, namenskosti dejanj (tj. da se naš namen sklada z našim dejanjem). Da ne delujemo avtomatično in ne vklapljamo avtopilota, kajti če ne vemo kaj delamo, ne moremo delati kar želimo. Otroku torej, ne bomo ves čas vklapljali avtopilota z navodili kot so npr. »odpri škatlo, da pogledamo, kaj je notri« (otroku pa je všeč lesket barve), »zlezi na gugalnico, da te zagugam« (otrok pa si želi sam poganjati gugalnico), »vstani, da si bova podajala žogo« (otrok pa tipa površine žog) »pokaži, kako tleskneš s prsti« (otrok pa ravno bere slikanico), itd. Rajši kot to, bomo sledili njegovim interesom v danem trenutku in se mu skušali približati.

5. Ker je otrok tekom dneva izpostavljen intenzivnim aktivnostim (šoli, terapijam), ki zahtevajo visok nivo delovanja možganov, je potrebno upoštevati, da je dom zanj tudi okolje v katerem se ima možnost spočiti in delati stvari, ki mu predstavljajo sprostitev in umik v svoj svet. Zato od otroka ne zahtevamo, da nam obnovi potek celotnega dneva v šoli, ali pa da ponovno izreče npr. besedo »žoga«, saj smo ga slišali, da je na terapiji to lahko rekel. Namesto tega, lahko svojo energijo preusmerimo v pridruževanje in odkrivanje načinov, s katerimi se lahko otroku čim bolj približamo in mu tako pokažemo, da ga sprejemamo takšnega kot je in da ga imamo brezpogojno radi.