Kako zgraditi idelane pogoje za učenje

Kako ustvariti idealne pogoje za učenje

Vsak starš in terapevt si želi ustvariti okolje, v katerem bo otrok lahko uspešno napredoval in se učil. A kaj pravzaprav pomeni "idealno okolje za učenje"? Gre za veliko več kot le primeren prostor in kakovostne učne materiale. Gre za celovit pristop, ki upošteva otrokove potrebe, energijo, motivacijo in način učenja. Gre tudi za energijo, ki jo vnesemo v proces in s tem sovplivamo na okolje v katerem se otrok znajde. 

V Centru ZA smo razvili pristop, ki temelji na 16 osnovnih terapevtskih načelih povzetih od Yael Centra, od koder izhaja VML metoda govorne terapije. Apliciramo jih lahko na katerokoli obliko terapije in niso omejeni samo na govorne obravnave. Ta načela nam pomagajo zgraditi plati okolja, v katerega je otrok vpet, in mu s tem omogočiti najboljše pogoje za učenje in razvoj. Ti "terapevtski principi" omogočajo otroku dosečti najprimernejše mentalno, čustveno in psihološko stanje. Ker smo ljudje kompleksna psihološka bitja, kot tudi bitja navad in avtomatiziranih "avtopilotov", se moramo disciplinirati in zavestno odklopiti od teh avtomatiziranih procesov v čim bolj namerno in zavestno sledenje tem učnim načelom.

1) Platforma

Motivacija kot izhodišče: Vse se začne s platformo – igro ali aktivnostjo, v katero je vse vpeto. Platforma ni le naloga ali vaja, temveč celotna izkušnja, ki jo otrok doživi. Je tisto, kar ga motivira, kar mu daje povod in razlog za sodelovanje. Brez prave platforme, brez prave motivacije, tudi najboljši načrti ostanejo le na papirju. Platforma bo otroku predstavljala osrednjo izkušnjo, vaje pa bodo posejane tako na redko, da ga ne bodo iztirile. V ospredju otrokove zavesti bo prijetna in razburljiva igra (platforma) v katero bo z veseljem vpet in v katero se bo rd vračal. 

2) Energijske ravni

Razumevanje otrokove energije: Vsak dan je drugačen, vsak trenutek prinaša novo energijsko stanje. Uravnavanje energijskih ravni pomeni pozorno opazovanje otrokove energije, vzdržljivosti in pripravljenosti za sodelovanje. Ko znamo prepoznati, kdaj je otrok pripravljen na bolj zahtevne naloge in kdaj potrebuje počitek ali lažje aktivnosti, lahko prilagodimo naš pristop in s tem omogočimo učinkovitejše učenje. S tem ko smo pozorni na otrokove ravni energije in ga vodimo skozi igro upoštevajoč te energijske ravni, ne vplivame zgolj na doziranje kompleksnosti vaj, ampak tudi gradimo zaupanje in soustvarjamo otrokovo pozitivno izkušnjo igre z nami. 

3) Odnos (Relationship)

Medčloveški odnos je temelj vsega. Moč in teža našega odnosa z otrokom je posledica vseh preteklih izkušenj, zaupanja in varnosti, ki smo jo zgradili. Otrok se lahko resnično odpre učenju le v okolju, kjer se počuti varnega in sprejetega. Občutek varnosti je za gradnjo odnosa bistvenega pomena, zato imamo to dejstno ves čas v ospredju zavesti. Zavedati se moramo tudi, da se odnos in narave našega medčlovepkega odnosa gradi preko daljših časovnih intervalov in da ga vsaka pozitivna izkušnja (varnosti) še dodatno okrepi. 

4) Struktura

Struktura kot oporni steber – tedenska, dnevna in struktura posamezne lekcije – daje otroku občutek predvidljivosti in posledično varnosti. Ko otrok ve, kaj ga čaka, se lahko bolj osredotoči na učenje samo, namesto da bi svojo energijo porabljal za soočanje z negotovostjo.

5) Ciljna osredotočenost Osredotočenost na cilj, ne na nalogo

Osredotočenost na cilj, ne na nalogo. Pri ciljnem razmišljanju se osredotočimo na to, kaj želimo doseči v globalnem smislu (big picture), ne zgolj na dokončanje trenutne naloge. Vprašamo se: "Kaj se bo otrok naučil?" oziroma "Ali to služi našemo globalnemu cilju?" in ne le "Ali bo opravil vajo?" Ta premik v razmišljanju nam omogoča, da smo bolj kreativni pri iskanju poti do cilja. Hkrati pa nas osvobaja pred zaciklanostjo v nalogo, ki ne služi globalnemu cilju. 

6) Dinamično mišljenje

Fleksibilnost in prilagodljivost: Dinamično mišljenje je sposobnost hitrega in gladkega prehajanja med področji, temami, cilji in platformami. Kako fleksibilni smo v našem razmišljanju? Kako hitro se znamo prilagoditi, ko vidimo, da nekaj ne deluje? Prilagodljivost in dinamičnost misli sta ključni lastnosti uspešnega terapevta ali učitelja. Tak pristop je pogosto tudi prijetnejši za otroka, saj nam omogoča maksimalno prilaganjanje za trenutne razmere in nas osvobaja pred togim in rigidnim pristopom. 

7) Okoljsko učenje

Okolje kot zaveznik: Pri okoljskem učenju se vprašamo, kako lahko zgradimo ali uporabimo okolje tako, da nam pomaga pri doseganju ciljev. Specifično pri učenju artikulacije zvokov (učenju govora) okoljsko učenje pomeni tudi pomoč otroku pri artikulaciji tako, da zaradi okoljkih omejitev ustvari zvok, ki ga iščemo. Primer: Ko prosimo otroka, da "pihne" svečo z zaprtimi usti, bo plozivni izdih zraka, po tem ko se je za zaprtimi ustnicami ustvaril zadostni pristisk, ustvaril zvok "P". 

8) Prompti

Pravo razmerje podpore: Podpora je delikatno ravnovesje. Koliko pomoči oziroma promptov nudimo in kdaj? Kako pomagamo? Katere prompte uporabimo? Kateri bodo najbolj v pomoč? Kdaj prompte umikamo oziorma zmanjšujemo? Preveč podpore lahko ovira samostojnost, premalo pa lahko povzroči frustracije. Cilj je najti tisto prelomno točko, kjer otrok lahko uspe.

9) Učenje vs. Testiranje

Zmanjševanje pritiska: Razlika med učenjem in testiranjem je ključna. Ko otrok ves čas čuti pritisk testiranja in ocenjevanja, se ne more resnično predati učenju. Učenje zahteva varno okolje za poskušanje, napake in raziskovanje. V praksi to učenje pomeni demonstracije in kratkotrajno čakanje na odziv (samo reakcijski čas otroka in nič več). Pri testiranju pa čakamo dlje in v "čakanju" na otrokov odziv, v otroku narašča pritisk in raven stresa, ki ni nujno sposbudna za učenje. 

10) Timing

Timing – pravočasnost vprašanj, pavz, podpor in promptov – je veščina, ki jo razvijamo s prakso in pozornim opazovanjem. Kdaj zaključiti z eno aktivnostjo in preiti na drugo? Kdaj postaviti vprašanje? Timing lahko naredi razliko med uspehom in frustracijo. Z idelanim timingom zmanjšujemo ravni stresa in dvigujemo otrokovo motivacijo in zaupanje v svojo sposobnost in zmožnost. Z idealnim timingom lahko kar najbolj izkoristimo benefite promptov in pripomoremo k temu, da bo otrok uspešno izvedel vajo. 

11) Ritem

Sledenje ritmu: Vsaka igra, vsaka vaja, vsak otrok ima svoj ritem. Naša naloga je najti ta ritem, ga vzpostaviti in s tem omogočiti otroku lažje predivedanje dogajanja in lažje vklapljanje vanj. Ritem nam pomaga združiti sebe in otroka v aktivnost in otroku omogočit lažje razumevanje kdaj je na vrsti on in kaj prihaja zdaj v naši internakciji. Z ritmom vzpostavimo boljšo predvidljivost in s tem večjo mero varnosti. Z ustreznim (predvidljivim) ritmom je učenje bolj naravno, varno, zabavno in učinkovito.

12) Fokus

Omogočanje koncentracije: Fokus je sposobnost koncentracije, ki jo lahko aktivno podpiramo in omogočamo. Fokus pomeni aktivno osredotočenje na eno "žarnico" in ignoriranje oiroma inhibicijo osredotočenja na vse ostale "žarnice". Kako strukturiramo okolje? Kako zmanjšamo motnje? Kako pomagamo otroku, da ostane osredotočen na nalogo, interakcijo, …?

13) Prelomna točka (Treshhold point)

Iskanje prelomne točke: Prelomna točka je tisto sladko mesto med prelahkim in pretežkim, med mogočim in nemogočim. Če je naloga prelahka, ni učenja/napredka. Če je pretežka, je otrok ne more izvesti. Če je močno pretežka, se je otrok najverjetneje sploh ne bo niti lotil. Naša naloga je nenehno iskanje in prilagajanje te prelomne točke, kjer je izziv ravnopravšnji, da ga otrok lahko izvede vendar ne prevelik, da otroka odvrne od učenja. Delovanje na prelomni točki je bistveno za  resničo učenje in napredek.

14) Predanost

Predanost programu in prepričanje vanj in nalogam in aktivnostim je nekaj, kar otrok čuti. Kako predani smo mi sami? Naša energija in zavzetost se prenašata na otroka in lahko skupno zavest in prepričanje, da naša internakcija poteka v pravo smer.

15) Proaktivnost vs. Reaktivnost

Kdo vodi interakcijo? Razlika med proaktivnostjo in reaktivnostjo je v tem, kdo sledi komu. Kdo "sprašuje" in kdo "odgovarja"? Ko smo preveč reaktivni, le sledimo otroku brez jasne smeri. V takem stanju, ko mi sledimo potroku, ga ne moremo voditi na naš program in ne moremo izvajati vaj in igre, ki bi otroka vodila v pridobivanje novih motoričnih veščin artikulacije zvokov.  Ko smo proaktivni, vodimo učni proces, a hkrati ostajamo odzivni na otrokove potrebe.

16) Jasna komunikacija

Jasnost navodil je temeljna. Kako jasno podamo navodila? Kako vemo, da jih je otrok jasno razumel? Nejasna navodila vodijo v zmedo in frustracije. Jasna navodila bo otrok lažje izvedel in bo pri tem bolj uspečen in posledično samozavesten. Jasna komunikacija nam bo tudi omogočila, da bomo otroku predstavljali "odprto knjigo", kjer bo vsak naš namen jasno izražen in v skladu z našimi čustvi in občutki. Tako se bomo izognili situaciji, ko smo optroku "zagonetka" in uganka katero skuša razvozljati. 

Zaključek

Ustvarjanje idealnih pogojev za učenje ni enkraten dogodek, temveč stalen proces opazovanja, prilagajanja in izboljševanja. Vseh šestnajst načel deluje v harmoniji, prepleteno, in tvori celovit pristop, ki otroku omogoča, da se uči v okolju, ki je prilagojeno njemu – njegovim potrebam, ritmu, energiji in zmožnostim. Ko razumemo in uporabljamo ta načela, ne gradimo le učnega okolja, temveč ustvarjamo prostor za rast, razvoj in uspeh. Sledenje tem načelom od nas (terapevtov) zahteva izjemno mero namernosti in absolutem odklop od naših lastnih "avtopilotov". Na začetku si vsakič, kot cilj, zastvimo sledenje emnemu od tem učnih načel. Sčasoma, ko zverziramo svoje veščine vseh tem učnih principov, bodo postali bolj avtomatizirani in lažje dostopni. Tako kot želimo mi otorka prepričati, da zmore in ga spodbujamo v boljši samopodobi in veri vase, tako tudi sebi nudimo enak pristop in verjamemo, da se bomo vseh teh načel naučili z vestno in zabavno vajo. 

S katerim učnim načelom boste začeli?